VAU efekt, 1. del

//VAU efekt, 1. del

VAU efekt, 1. del

VAU naročnik, VAU oblikovalec, VAU rezultat;
o sodelovanju med naročnikom in izvajalcem v procesu grafičnega oblikovanja

Nedavno tega mi je koledarski teden postregel z dvema dogodkoma, ki sta bila med seboj močno prepletena, tako močno, da lahko govorimo kar o eni in isti zadevi, o zadevi, s katero se slejkoprej sreča vsak grafični oblikovalec (pa tudi vsak naročnik). Danes bom govoril o odnosih med naročniki in oblikovalci.

Na facebook skupini Slovenski oblikovalci se je pojavil zapis, ali bolje vprašanje, ‘Ko te naročnik usmerja … Kdo ve še za kakšen “klasik” stavek?’ in pod njim plaz primerov, ki po izkušnjah mnogih oblikovalcev res predstavljajo klišejski odnos naročnika do oblikovalca. Preden stvar nekoliko obrnem in se zadeve lotim na konstruktiven način, naj naštejem nekaj teh stavkov:

  • nared(mo) pet predogledov
  • prazno je, raztegni, dinamika
  • casual, visual
  • neki mi manjka, sam ne vem kaj
  • ni tko, kot sem si predstavljal/a, ni v našem stilu,
  • naredi, da si bomo predstavljali, kako bi izgledalo,
  • clean look, kreativa, bling, stylish,
  • out of the box,
  • sej ti maš to sam pet minut pa par klikov
  • Nared neki v eko stilu … Sam zelena pa rjava nam ni všeč
  • Zakaj je vse tko prazn? Sej bomo plačal za cel prostor!
  • dej propravi transparency na 50 %. Ok, zdej pa popravi na 55%. Ma, dejmo nekje vmes probat. 53? Ne, dej rajs 52 %.
  • Could you make this green more blue?
  • “… ni mi všeč, ampak ne vem zakaj…”
    “Kaj in kako pa želite oz. bi vam bilo všeč?”
    ”…ne vem”

K slednjim sem dodal še svoja dva, prav iz tistega tedna:

  • pričakovali smo VAU efekt!
  • “Tukaj morajo bit fotofrafije, en kolaž fotofrafij!”
    “Imate kakšne fotografije na voljo, ali jih kupimo (na shutterstocku npr.)?”
    “Nimamo, kupavali jih pa tudi ne bomo, smo imeli že preveč stroškov. Naredite po svoje.”

Oblikovalci se verjetno premalokrat zavedamo, da vsi naročniki z oblikovalci ne sodelujejo vsak dan in si verjetno ne predstavljajo dobro načina, oblike, poteka in pomena našega dela, oblikovalci pa prav tako premalokrat vemo, kakšne so sploh želje naročnika.

A kakšen naj bo v osnovi naš odnos, da bomo na koncu vsi zadovoljni?

 

Odnos in proces

Tako naročnik, kot oblikovalec morata v procesu grafičnega oblikovanja priznati, da sta tu drug zaradi drugega, naročnik potrebuje oblikovalca, ker potrebuje profesionalno uslugo in oblikovaleci se moramo zavedati, da lahko izpolnemo želje in potrebe naročnika. Za dosego ciljev pa je potrebno vzpostaviti profesionalen odnos, na obeh straneh in se zavedati možnosti, strokovnosti, ciljev, želja, omejitev …, ki na koncu pripeljejo do željenega rezultata, predvsem za naročnika.

Zakaj predvsem za naročnika? Res se oblikovalci tudi radi podpišemo pod svoje delo, na katerega smo ponosni, a tu smo, da uresničimo naročnikove potrebe, zahteve, cilje in želje in v kolikor bo naročnik zadvoljen, bo to za oblikovalce velika nagrada, pa tudi možnost nadaljnega sodelovanja. A hkrati ne smemo zamenjati naročnikovih želja z naročnikovo kapricioznostjo in tudi ne s klišejskim stavkom, ki pravi, da ima naročnik vedno prav. Oblikovalci smo (bolj ali manj) profesionalci svoje stroke, zato smo bili tudi najeti. Svoje delo moramo argumentirati in pojasniti njegove kvalitete (pa tudi pasti za naročnika), a včasih vseeno ne bomo prišli skupaj. Če že v procesu oblikovanja nikakor nesmemo opustiti profesionalnosti, pa bomo morali kdaj od sebe dati kaj kar nam preprosto ne bo všeč. Saj veste: De gustibus non est disputandum.

A kako dosežemo cilje, kako vzpostavimo odnos, ki bo v zadovoljstvo tako stranki, kot oblikovalcu? Z načrtnim in pravilnim procesom dela, od katerega ne odstopamo, vsaj ne preveč. V kolikor naročnik ne pozna procesa dela, je prav, da mu ga predstavimo še pred oddajo naročila (ali pa mu pošljemo link na ta prispevek:-), le tako se bomo lahko izognili marsikateri nevšečnosti kasneje v procesu.

1. Povpraševanje, prvi pogovor in ponudba

Oblikovalci večino strank dobimo prek znancev, prijateljev, bivših naročnikov ali pa nas npr. najdejo na spletu. Skoraj ni pomembno, ali se za posel menimo v živo na kakšni zabavi ali pa smo povpraševanje prejeli prek e-pošte. V vsakem primeru je dobro s potencialnim naročnikom preveriti nekaj stvari:

  • kaj je predmet naročila, tudi v podrobnostih, npr. ali bomo oblikovali vizitko, ali bomo postavili tudi 60 variacij za vse zaposlene
  • kakšen je časovni okvir za prve idejne osnutke in kakšen za dokončanje dela
  • kateri in kakšni materiali so že na voljo (fotografije, CGP …), kateri še bodo in kdaj
  • ali se pri oblikovanju opiramo na že obstoječe, npr. tiskovine, celostno podobo, spletno stran, ali štartamo iz nule
  • kakšna so osnovna pričakovanja naročnika
  • in kakšni so naši osnovni pogoji

Ker je denar sveta vladar, bo zgornje morda dovolj, da oblikovalec pripravi ponudbo (ali dve, tri), na podlagi katere se bo naročnik odločil za naročilo ali ne. Žal je prevelikokrat odločilni dejavnik za sodelovanje prav cena, čeprav bi morala biti tudi kvaliteta, proces in pogoji dela. Tudi če oblikovaleci seznanimo naročnika s potekom in pogoji dela že pred oddajo ponudbe (kar bi bilo dobro!), vse skupaj zapišimo še v ponudbo ali osnutek pogodbe:

  • kaj je predmet naročila (in kaj ni, npr. retuširanje prejetih fotografij, nabava licenčnih tipografij, potni stroški …)
  • katere so faze dela, ki vključujejo obe strani (zbiranje potrebnih informacij, brief, sestanki, zbiranje materialov; idejni osnutki; revizije in korekture; dokončanje in priprava za tisk …)
  • kakšni so časovni roki za dokončanje posameznih faz
  • kakšne so obveznosti naročnika (brief, zagotovitev primernih materialov ipd., potrjevanje idejnih zasnov, krtačnih odtisov ipd…)
  • finančno vrednotenje projekta in plačilni pogoji
  • odstop od naročila
  • avtorske zadeve

Takšna ponudba ali pogodba bo seveda vsebovala vsaj dve ali tri strani, kar se bo mnogim morda zdelo veliko in povsem nepotrebno za oblikovanje ene reklamne pasice, zato lahko za manjše projekte pripravimo kratke ponudbe, ki vsebujejo samo vrednotenje projekta, morda še rok izdelave, ostalo pa enkrat za vselej zapišimo v splošne pogoje, ki jih imamo vedno pri roki in jih pošljemo skupaj s ponudbo ali pa jih objavimo na spletni strani.

Komuniciranje preko e-pošte je seveda povsem samoumevno in logično je, da bomo ponudbo poslali prav po e-mailu. A zavedati se moramo, da je ta sodobna oblika komuniciranja precej enostranska in nerodna. Še tako dobro napisana ponudba in tako bogat spremljevalni mail ne pomenita, da bo naročnik razumel, kaj vse smo hoteli povedati, zato ponudimo naročniku možnost (oziroma pri njej kar vztrajajmo), da vsaj preko telefonskega razgovora (še bolje pa v živo) predstavimo vsebino ponudbe in kaj pomenijo posamezne postavke v praksi. Pri sestankovanju v živo je vedno dovolj časa, da se porodijo še kakšna dodatna vprašanja in predlogi, ki jih lahko predebatiramo in nato morda vnesemo v popravljeno ponudbo.

Ne hitimo! Tako oblikovalec, kot naročnik si morata vzeti nekaj časa, tako za pripravo ponudbe, kot za njeno proučitev in odgovor. Večji kot je projekt, več časa si vzamimo. Projekti, pri katerih hitimo, bodisi, ker želimo hitro zaračunati, bodisi, ker se mudi naročniku, se po navadi ne končajo z optimalnim rezultatom, nezadovoljstvo pa je lahko obojestransko.

Zgornjo obliko žive komunikacije in dopustitev časa času priporočam tudi za vse nadaljne faze dela. Ni ga hujšega, kot na hitro spacan idejni osnutek in ni ga bolj frusrtrajujočega kot naročnikov negativni odgovor pet minut po tistem, ko smo po e-pošti oddali našo zadnjo najboljšo idejo.

 

Tako, naslednjič pa o ostalih fazah projekta, najprej o dobrem briefingu, pa nekaj malega o pixlih in vektrorjih, pa o tem, kaj je sploh grafično oblikovanje kot avtorsko delo in kaj le (neavtorsko) izvajanje storitev.

By | 2015-11-15T20:57:45+00:00 November 15th, 2015|Categories: Uncategorized|0 Comments

About the Author: